Super človek – individualna in skupinska zavest

binauralTok zavesti. Vsi smo v njem in nihče ni izven njega. Razlika je le ta, da se skoraj vsak nanaša drugače na njega. Nekateri uživajo v svojem, nekateri v drugih, nekateri ga spet kradejo, si ga prisvajajo, četrti spet o njem ne vedo nič ali jim je zanj vseeno, pa jim življenje tudi gre v smer, v katero jim pač gre… Ne glede na to, kako gledamo nanj, pa je le-ta tisti, ki nam krmili življenja.

Vsi na tem svetu smo v njem, saj je on višje – zavest je del nas. Vsekakor pa smo tudi mi del nje. A ne mislite, da zato, ker je odnos vzajemen, da ga lahko kontroliramo. Ne, pa ga ne. Zavest je polje, ki nas obdaja vas čas, vse od nas. In ne samo obdaja, temveč tudi prežema. Da, prav ste prebrali, mi smo iz zavesti.

To polje, ki mu pravimo zavest, pa ni statično. Mi ljudje smo tisti, ki smo ji dodali dinamično kategorijo. In kako? Ja, s tem namreč, da smo jo postavili v čas. In ker smo mi njo postavili v čas, je tudi ona nas postavila v čas. Seveda pa je tok, ki ga zaznavamo kot tok, tok le tako dolgo, dokler nanj gledamo kot na tok.

Tok v bistvu ni tok, saj že vse obstaja, vključno z vsemi različicami, ki se pojavljajo in nam dajejo občutek, da nekaj teče. In ko to spoznamo, se tok ne zaustavi, le mi smo tisti, ki ga več ne vidimo, kot to. In ko ga več ne vidimo kot tok, le-ta preprosto več na nas ne vpliva.

Govorim seveda o telesih, ki presegajo fizični svet, čeprav tudi tega, kajti, ko toka več ne dojemamo z notranjim gibanjem, se čas za nas ustavi. Potem smo le še tukaj, da sledimo tistemu, kar pač hoče, da se mu sledi.

Človek v takšnem primeru gubi vedno več in več individualne nastrojenost oz. kot bi nekateri temu rekli volje in se vedno bolj predaja temu, kar se hoče uglasiti z nami. Z drugimi besedami, človek vedno bolj začne postajati instrument Njegove volje, ne več svoje lastne, individualne. In ko zapade v popolnosti v “tok”, potem njegova lastna volja izgine.

To sicer ne pomeni, da ne počne stvari, ki ga veselijo. Razlika je le v tem, da ni več on tisti, ki ustvarja svoje dogajanje, da bi potem to dogajanje, v njem ustvarilo občutek kakršenkoli že, temveč dogajanje ustvarjanja samo od sebe življenje, on pa je le tisti, ki se na dogajanje odzove skozi svoj vrojeni občutek delovanja za kolektivno dobro.

Pri reakcijah, ki se zde kot običajne človeške reakcije, se pravzaprav ne gre za “običajne”. Skozi njega začne vedno bolj delovati, če še ni čisto v toku, tisto, kar želi, da skozi telo, ki mu pravi svoje izrazi delovanje, ki je v najvišje dobro.

Ljudje, človeška zavest, torej ni individualna, temveč je kolektivna. In bolj dovoli posameznikova individualna zavest, da pride skozi njo, skupinska zavest, torej duša, bolj se le-ta dotakne vsega tega, česar se dotika.

Ko namreč posamezniki delujemo skozi svojo sebično voljo in želimo, da je naša individualna volja in zavest usmerjena na nas in na našo lastno dobrobit, se vsekakor dotikamo samo sebe. In namen življenja ni to. Namen življenja je, kako postati iz majhne, individualne celice, ki gleda samo na lastno korist, globalna, skupinska duša, ki skrbi ne le zase, temveč predvsem za druge.

In ko skrbi za druge, začnejo skozi posamično zavest posameznika prihajati darovi, ki potem tudi skrbijo zanj samega. Vsak od nas ima namreč potencial, ki ga lahko deli s skupino, a če nanj gleda le kot na lastno darilo, ki bo in služi samo njemu, od tega drugi nimajo nič.

V takem primeru tudi dušna energija, ki prihaja skozi telo, ki ga sam zaznamuje, kot njegovo lastno, deluje samo zanj. In takrat, se tudi njegovi darovi ne morejo razvijati naprej, da bi lahko z njimi kot duhovna entiteta služil na še bolj primeren način drugim.

Ko pa se posameznik odpre, ko začne dovoljevati, da so drugi v njegovem življenju zato, da si medsebojno pomagamo in rastemo, pa začne skozi telo, ki ga označuje kot njegovo lastno, prihajati vedno več skupinske energije. Le-ta potem več ne deluje le nanj, temveč tudi na njegovo lastno dušno skupino, hkrati pa še tudi čez.

Bolj posameznik služi drugim, bolj se začne razkrivati kdo je. Njegova skupinska zavest začne prevzemati krmilo. Telo, ki ga označuje, kot njegovo lastno, vedno bolj izgublja konotacijo moje in tvoje, sam pa vedno bolj postaja skupinska zavest. Torej tisto, zaradi katere je prišel sem na zemljo, da se uči in da raste, a hkrati tudi, da uči in pomaga rasti.

Vir: Tomaž Flegar

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: