Kaj je večno življenje?

Večno življenje ni dežela na oni strani smrti, kjer sonce nikoli ne zaide, kjer se življenje ne konča. Večno življenje je stanje duše, ne pa zgolj podaljšanje tega življenja.

Večnost je najgloblja resničnost življenja. Razodeva se v bistvu človeka. Zato ne pusti, da te imajo še naprej za norca.

Ne izgubi pogum, ampak z zaupanjem zgradi oltar Bogu v svojem srcu. Prišel bo dan, ko bo On sam zanetil ogenj na tem oltarju, ki si ga v pričakovanju postavil zanj.
In čim bolj se osredotočimo na ta cilj, toliko močneje bodo dišale rajske cvetlice na tem svetu časa in prostora.”

Sodobni človek živi v iluziji-utvari. Beseda utvara se nanaša na varanje čutov, na sanjsko podobo ali predstavo, ki bi jo rad uresničil, ali pa na predstavo ali načrt, ki se ga ne da uresničiti. Človeka goljufajo njegovi lastni čuti. Ustvarjajo mu utvaro sveta, ki pa sploh ne obstaja. Oblegajo ga z neresnični vtisi. In tega se človek oprime. Premišljuje o vtisih. Sanja o njih in sanje ga zapeljujejo. Končno se pokaže, da njegova pričakovanja izginjajo v dimu in da ni dosegel zastavljenega cilja.
Razvijajo se tudi metode, ki naj bi ojačale te neresnične vtise in jih spremenile, da bi se bolje vklopili v naše vsakdanje življenje. Mnoge oblike poučevanja in reklame zapirajo človeka in njegovo zavest. Iz tega vase zaprtega sveta zaznava človek sebe in svojo okolico.

Ni težko skicirati življenje tako, da bi ga nato prelili z “duhovno omako”. Če ozadje tega načina gledanja ni znanja; lahko deluje celo precej ceneno in otročje. Kajti življenje , svet v sebi in okrog nas, lahko označimo kot utvaro. Resničnost lahko vidimo samo takrat, če lahko jasno pokažemo, kje poteka ločnica med videzom in resničnostjo.

Kje je ločnica med videzom in resničnostjo?

Za nekoga je vsakdanjo življenje kot kamen trda resničnost. Stoji sredi nje, boriti se mora za svojo družino, za kariero ali ideale. Stalno išče nove metode, da bi ostal živ in obdržal svojo resničnost. Za soseda pa je lahko ta resničnost popolnoma neresnična. Svoji ženi pravi:” Tega moraš videti. Bori se na smrt, vendar to ne pelje nikamor. To je vendar norost!” Nekdo tretji pa se smeji tem “modrim besedam”. Izhajajoč iz svojega miselnega sveta tudi drugi nima prav in se ukvarja z iluzijami.

Kaj pa je vzrok tega množičnega, vedno na novo zglajenega varanja čutov? Milijoni po vsem svetu se ženejo za izmišljenim ali sanjskim ciljem! Materija, iz katere je svet zgrajen, daje dovolj priložnosti za hranjenje utvar. Znan naravni pojav je fata morgana: sanjska podoba v puščavi. Izčrpani popotnik tako zelo hrepeni po vodi in hrani, da ima zrcaljenje zraka, grad v oblakih za resničnost.

Za koliko ljudi je življenje že postalo puščava, brezizhodno blodenje človeka od ene utvare k drugi? Vse te podobe, misli, čustva… nimajo v sebi ničesar resničnega. Ne slonijo na resničnosti in izginejo, ko se jim približamo. Niso otipljivi, ne da se jih prijeti. Človeka zaposlujejo z ničnostjo in ga ženejo naprej, dokler ne izrabi svoje najboljše moči. Tako poteka življenje od zibelke do groba in od groba zopet do zibelke. Iluzija spremlja človeka že od otroštva.

Ljudje se borijo z iluzijami, ki so jih sami ustvarili.

Človek ne zaznava tistega, kar mu kažejo njegovi čuti. Če doživi pet ljudi isto izkušnjo ali pa opiše enak predmet, so njihove razlage docela različne, včasih celo nasprotujoče, čeprav gre za isti dogodek. Čutila zaznajo sicer enake vtise, ki pa so pod vplivom ega-jaza. Ta dopusti le tisto, kar hoče videti.

Ostanek informacij odstrani, osebnost jih ne sprejme. Gledano s tega stališča je samoumevno, da vsak človek gradi lastni svet iluzij in ga ohranja z življenjskim pomenom. Ta svet mu preprečuje, da bi zaznal to, kar leži zunaj njega. Štejejo in pomembne so samo lastne zaznave, pa še te so precenjene. To je njegova resničnost, gledano s tega stališča jaza-ega, minljive resničnosti , ki se konča s smrtjo.

Obstaja pa tudi neminljiva resničnost, do katere smrt ni dostopa. Ta resničnost je svet nesmrtne duše.

Tako lahko ostro ločimo med smrtnim in nesmrtnim svetom, med smrtjo nesmrtno dušo. Meja je tako natančna, da smrtno življenje ne more zaznati nesmrtnega. Lahko le domneva, da obstaja, če se v lastni resničnosti pojavi razpoka, če se svet iluzij-včasih zelo grobo- sesuje zaradi bolečin in trpljenja, bolezni, slovesa, slabih družbenih razmer, vojne. Ti skrajni dogodki ogrozijo iluzijo, vdrejo v zavest, včasih z veliko silo in ženejo človeka na novo izkustveno pot. Nato sledijo nove zaznave. Če je osebnost- jaz- rešena starih iluzij, je odprta za nove vtise. Pokaže se nova pot.

Če deluje novi impulz resnično, se mora to življenje pokazati. Kajti človek rad obdrži, kar ima.. V novem vedno išče dobro znano in hoče zgraditi nov svet, ki pa sploh ni nov, ampak nova iluzija.

Ta brezupni krogotok iluzij lahko prebije le, če nove sprejete uvide notranje spoznamo kot resnico in jih spremenimo v nov, korenit način življenja brez iluzij. Tako bo zgrajen nov svet, v katerem ne bo prostora za iluzije.

“Večno življenje ni dežela na oni strani smrti, kjer sonce nikoli ne zaide, kjer se življenje ne konča. Večno življenje je stanje duše, ne pa zgolj podaljšanje tega življenja.

Večnost je najgloblja resničnost življenja. Razodeva se v bistvu človeka. Zato ne pusti, da te imajo še naprej za norca.

Ne izgubi pogum, ampak z zaupanjem zgradi oltar Bogu v svojem srcu. Prišel bo dan, ko bo On sam zanetil ogenj na tem oltarju, ki si ga v pričakovanju postavil zanj.
In čim bolj se osredotočimo na ta cilj, toliko močneje bodo dišale rajske cvetlice na tem svetu časa n prostora.”

 

 

Avtor: Miran Zupančič

%d bloggers like this: